Evropski obrambni sektor vstopa v eno najpomembnejših obdobij preobrazbe po koncu hladne vojne. Zaradi naraščajočih obrambnih proračunov, širitve industrije, skrbi za varnost dobavne verige in vse večje geopolitične negotovosti morajo vlade in vodilni v industriji ponovno razmisliti o pripravljenosti, proizvodnih zmogljivostih in zahtevah glede vodenja.

Spodnji članek, ki ga je prvotno objavila skupina Valtus Group in v katerem so predstavljeni vpogledi obrambnih in industrijskih voditeljev iz vse Evrope, obravnava strateške in operativne izzive ter izzive človeškega kapitala, ki bodo zaznamovali naslednjih 25 let evropske obrambe.

Evropska obrambna industrija na strateški prelomnici

Evropski obrambni sektor se sooča s hitro razvijajočimi se grožnjami. Obrambni izdatki EU bodo leta 2024 znašali 343 milijard evrov, kar je 19% več kot leto prej. Tudi naložbe v obrambo so se povečale z 51 milijard EUR leta 2021 na 106 milijard EUR leta 2024, kar je rekordna raven.

To povečanje odraža obseg in hitrost oboroževanja Evrope, kar pomeni jasen odmik od desetletij stagnacije in premajhnih naložb po hladni vojni, ko je večina držav članic EU za obrambo porabila manj kot 2% BDP.

Strateško okolje se je odločilno spremenilo.

Ruska vojna v Ukrajini, strateški vzpon Kitajske, vse večje hibridne grožnje, geopolitična razdrobljenost in znaki zmanjšane zavezanosti ZDA evropski varnosti silijo k temeljitemu premisleku o obrambni pripravljenosti.

Osrednje vprašanje je, ali lahko Evropa doseže “Pripravljenost 2030” z zahtevano hitrostjo in ambicioznostjo.

Zgodovinski strateški preobrat

Spletna stran Bela knjiga Evropske komisije o evropski obrambi - Pripravljenost 2030 poudarja ta izziv: Evropa mora okrepiti svojo sposobnost oblikovanja lastne prihodnosti in se izogniti preveliki odvisnosti od rezultatov, ki jih oblikujejo drugje.

Spletna stran Načrt ReArm Europe predlaga sprostitev do 800 milijard evrov za naložbe v obrambo, ki jih bodo podprli novi mehanizmi, kot je Varnostni ukrepi za Evropo (SAFE).

Ta preobrazba je že vidna na terenu.

Obrambna proizvodnja v Evropi se je v zadnjih letih močno povečala zaradi vala združitev in prevzemov, hitrega razvoja sektorjev streliva in elektronike ter nujnih vladnih naročil.

Kljub temu so omejitve zmogljivosti še vedno pereče, od pomanjkanja eksplozivov in pogonskih goriv do počasnih nacionalnih sistemov naročanja in kritičnega pomanjkanja usposobljenih inženirjev, programskih vodij in operativnih vodij.

Obrambni načrt EU do leta 2030 poudarja strukturno globino teh trenj: desetletja razdrobljenih in nacionalno ločenih javnih naročil so ustvarila razdrobljeno industrijsko bazo, ki je slabo prilagojena sedanjim potrebam.

Izzivi pri javnem naročanju na področju obrambe v Evropi

Morda nobena napetost ni tako pereča kot neskladje med hitrostjo, ki jo zahtevajo evropske obrambne ambicije, in hitrostjo, ki jo lahko dejansko dosežejo njeni sistemi javnih naročil.

“Evropa še vedno nabavlja obrambno opremo predvsem prek nacionalnih sistemov, kar ustvarja številne majhne trge namesto ene razširljive industrijske baze. Še vedno je treba spremeniti način naročanja: Evropa pričakuje proizvodnjo v vojnem obsegu, vendar še vedno kupuje s počasnimi, zapletenimi in visoko nacionaliziranimi postopki namesto s hitrimi, standardiziranimi in skupnimi naročili.”

Markus Nakanishi, partner v podjetju Valtus Nemčija

Te strukturne napetosti se zavedajo v celotnem sektorju. Markus Nakanishi opozarja še na eno oviro: obrambna podjetja niso pripravljena agresivno vlagati v nove zmogljivosti, objekte, dobavitelje, kvalificirano delovno silo in zaloge z dolgim rokom trajanja brez velikih, zavezujočih, večletnih pogodb, ki zagotavljajo finančno gotovost.

Dokler se okviri javnih naročil ne bodo resnično reformirali, da bodo ustrezali nujnosti strateškega položaja Evrope, bo industrijski zagon ostal omejen.

Povečanje obsega evropskega obrambnega proizvodnega ekosistema

Val konsolidacije, ki spreminja evropsko obrambno pokrajino, je bil najbolj izrazit v segmentih lahkega orožja, streliva in elektronskih sistemov, torej na področjih, ki so v času vojne pokrivala največje povpraševanje.

Integracija po združitvi je zdaj specializirano področje, ki se zanaša na posebne skupine strokovnjakov za izvedbo skrbnega pregleda, integracijo ekip in prilagoditev dobavnih verig v kratkih časovnih rokih.

Namesto da bi se pri doseganju obsega in odzivnosti zanašali zgolj na konsolidacijo, Italija kaže, kako lahko usklajevanje ekosistemov spodbuja inovacije in hitrost.

Dvostopenjski ekosistem države, ki ga sestavljajo glavni izvajalci, kot sta Leonardo in Fincantieri, ter gosta mreža specializiranih malih in srednjih podjetij, zbranih v Toskani, Lombardiji, Kampanji in Liguriji, je omogočil hitro izdelavo prototipov, prožen prenos tehnologije in uporabo inovacij z dvojno rabo v civilne in vojaške namene.

“Italijanski obrambni industrijski model predstavlja edinstven in dinamičen ekosistem, v katerem veliki glavni izvajalci strateško sodelujejo s specializiranimi malimi in srednje velikimi podjetji, kar ustvarja prožen inovacijski okvir, ki pospešuje tehnološki razvoj. Prednost ekosistema je v njegovi sposobnosti, da z močnim javno-zasebnim sodelovanjem omogoči nemoten prenos tehnologije.”

Roberto La Caria, vodilni partner v podjetju Valtus Italija

Roberto La Caria meni, da vloga Italije presega njene meje: s povezovanjem večjih evropskih obrambnih sil in manjših držav prek skupnih javnih naročil in pobud za izmenjavo tehnologije Italija pomaga pri vzpostavljanju integrirane in interoperabilne industrijske baze, ki jo na koncu zahteva pripravljenost EU in Nata.

Pomanjkanje talentov in vodilnih kadrov v obrambni industriji

Če so javna naročila vidna ovira za okrepitev evropske obrambe, je pomanjkanje kvalificiranega človeškega kapitala morda manj viden, vendar enako pomemben izziv. Zaposlovanje na višjih tehničnih in operativnih položajih traja od šest do devet mesecev, kar je v tem sektorju običajno.

Vrzel v znanju in spretnostih je največja na vrhu. Vodje tehnoloških oddelkov s strokovnim znanjem in izkušnjami na področju dvojne uporabe, programski direktorji za obsežne obrambne pobude, direktorji za industrijsko poslovanje in dobavne verige ter vodje za kibernetsko varnost in digitalno preobrazbo so v primerjavi s povpraševanjem na voljo v kritičnem pomanjkanju.

Francoska obrambna industrija, ki letno ustvari približno 30-35 milijard evrov in jo podpira 2024-2030 Zakon o vojaškem programiranju ki je za modernizacijo oboroženih sil namenil 413 milijard evrov, se je s tem izzivom soočil neposredno in z nekaj iznajdljivosti.

“Obrambna industrija se zdaj preusmerja od najemanja izkušenih ljudi po potrebi k nenehnemu razvoju in ohranjanju strateških zmogljivosti znotraj podjetja. Prav tako opažamo, da vse več akterjev obrambne industrije diverzificira svoje vire zaposlovanja in se od tradicionalnih specializiranih podjetij za iskanje vodilnih kadrov širi na hitrejše poti do izkušenih virov, kot so začasni vodje.”

Didier Cohen, partner v podjetju Valtus Francija

Didier Cohen ugotavlja, da se v francoski industriji oblikuje večdimenzionalni odziv: formalni programi mentorstva in pridobivanja znanja, notranje akademije, ki se osredotočajo na kibernetsko varnost in umetno inteligenco, ter strukturirana partnerstva z univerzami in tehničnimi šolami.

Pomembno je, da podjetja aktivno zaposlujejo v sosednjih panogah, avtomobilski industriji, energetiki, programski opremi in telekomunikacijah, ter uporabljajo začasno upravljanje kot hiter mehanizem za zapolnitev vrzeli v vodstvu, ki jih z dolgotrajnim zaposlovanjem preprosto ni mogoče pravočasno odpraviti.

Severna Evropa in prihodnost obrambne pripravljenosti

Geografsko središče evropskega varnostnega izziva se je premaknilo proti severu. Baltska regija, ki je zdaj strateško pomembna, spreminja prednostne naloge in položaj nordijskih in severnoevropskih obrambnih akterjev.

10-letni obrambni sporazum z Dansko (2024-2033), ki za posodobitev in odpornost namenja več kot 143 milijard DKK, odraža nujnost tega trenutka.

Danske zmogljivosti na področju pomorske varnosti, zaščite kritične infrastrukture, kibernetske odpornosti, naprednih radarskih sistemov in logistike so iz nišnih prednosti postale ključne strateške prednosti v okviru širše evropske arhitekture.

“Danska je zdaj v edinstvenem položaju. Geografsko, politično in industrijsko je baltska regija iz pomembne postala strateško pomembna za evropsko varnost. Danska je še posebej pomembna ne zaradi obsega, temveč zaradi specializacije in agilnosti.”

Anne Sabroe, partnerica v Nordic Interim Danska

Anne ugotavlja, da Danska zaradi dolge tradicije tesnega javno-zasebnega sodelovanja in hitrega sprejemanja odločitev omogoča hitro mobilizacijo kompetenc med vlado, industrijo in zavezniškimi partnerji.

Prilagoditev Norveške je vzporedna zgodba o povezovanju in specializaciji:

“Norveška svojo obrambno industrijo tesno usklajuje z Natom s povečanjem obrambnih izdatkov, nadgradnjo zmogljivosti ter večjim sodelovanjem pri skupnih javnih naročilih in operativnih okvirih. Norveška podjetja so vse bolj vključena v evropske dobavne verige, zlasti na področju pomorstva, nadzora in visokotehnoloških obrambnih sistemov.”

Rolf Henrik Svendsen, vodilni partner v podjetju Incepto Executive, Norveška

Rolf Henrik Svendsen poudarja tudi okrepljeno sodelovanje Norveške z mehanizmi EU, vključno z Evropski obrambni sklad (EDF), kar je za državo zunaj EU pomemben korak, ki odraža vse bolj pragmatično logiko evropskega obrambnega povezovanja ne glede na formalni status članstva.

Položaj Finske v tej nordijski sliki je odvisen tako od zgodovine kot od geografije. Nobena država v EU nima daljše kopenske meje z Rusijo in nobena država zaradi tega nima bolj doslednega in resnega pristopa k obrambi.

Finska zunanja politika je pod predsednikom Alexandrom Stubbom prevzela pragmatični realizem, pristop, ki temelji na vrednotah in ima neposredne posledice za obrambno industrijsko strategijo.

Razvoj obrambne industrije, o katerem se je prej razpravljalo za zaprtimi vrati, se je preselil na politično prizorišče in v širšo javnost.

Ta premik se odvija hkrati s precejšnjim povečanjem ambicij: Finska se je zavezala, da bo obrambne izdatke povečala na 3,2% BDP do leta 2030, pri čemer se postavljajo pereča vprašanja o industrijskih zmogljivostih in zmogljivostih človeškega kapitala, potrebnih za absorpcijo in pretvorbo teh naložb v uporabne zmogljivosti.

Vendar samo odprtost in financiranje ne rešujeta strukturnih izzivov, s katerimi se soočajo finska obrambna podjetja.

“Razvoj obrambne industrije je zdaj bolj odprt, o alternativah pa se razpravlja tako na političnem prizorišču kot v sami industriji. Razvoj in rast strogo regulirane industrije, ki se pogosto zanaša na obsežna vladna naročila, seveda nista lahka naloga. Kako je mogoče zgraditi industrijske zmogljivosti, preden pride naročilo za nakup? Kako je mogoče dovolj zgodaj vključiti kompetence, na primer vodje PMO ali strokovnjake za oskrbovalno verigo Prožnost virov je nujna, prav tako pa tudi poglobljena varnostna dovoljenja za ključno osebje.”

Niklas Björkman, vodilni partner v podjetju Nordic Interim Finska

Obrambni sektor opredeljujejo ambicioznost in regulativna zapletenost ter vse večja potreba po akterjih, ki lahko strateško namero pretvorijo v operativno zmogljivost v omejenih, varnostno občutljivih ekosistemih.

Rastoča vloga vzhodne Evrope v obrambni proizvodnji

Vzhodni del Evrope je bil še posebej izpostavljen pritiskom, ki so spodbujali ponovno oborožitev. Poljska, Slovaška, Madžarska, Romunija in baltske države se oborožujejo hitreje in intenzivneje kot mnoge zahodne države.

“Vzhodno Evropo k hitrejši obrambni krepitvi najprej spodbuja bližina Ukrajine. Zdaj je najbolj podcenjen izziv hitrost: hitrost izgradnje dodatnih zmogljivosti, hitrost povečanja obstoječih zmogljivosti in hitrost uvajanja novih obrambnih proizvodov na trg, preden se operativne potrebe že premaknejo naprej.”

Bohuslav Lipovsky, soustanovitelj in vodilni partner v podjetju CE Interim

Bohuslav Lipovsky opozarja na podcenjeno bogastvo: delno mirujočo obrambno-industrijsko dediščino srednje- in vzhodnoevropskih narodov. Države, kot so nekdanja Češkoslovaška, Poljska, Bolgarija in Romunija, so bile nekoč pomembne izvoznice vojaške opreme na Bližnji vzhod, v Afriko, Azijo in Latinsko Ameriko.

Ponovna aktivacija in posodobitev te industrijske zmogljivosti ter njena povezava s sodobnimi dobavnimi verigami Nata in EU je ena od najpomembnejših neizkoriščenih priložnosti na področju evropske obrambe.

Izziv, kot ga opredeljuje Lipovsky, je v osnovi povezan s hitrostjo: operativno okolje ne bo čakalo, da ga industrijska baza dohiti.

Pet prednostnih nalog evropske obrambne industrije

1. Preoblikovanje nabavnega sektorja

Brez skupnih, zavezujočih, večletnih pogodb, ki industriji dajejo zaupanje za naložbe v zmogljivosti, bo proizvodnja ostala omejena. Evropski načrt za obrambno pripravljenost do leta 2030 jasno kaže na hitrejše, standardizirano in čezmejno naročanje kot praktično nujnost in ne kot dolgoročno željo.

2. Industrijsko povezovanje

Val združitev in prevzemov, ki preoblikuje sektor, ustvarja resnične priložnosti za ekosisteme na evropski ravni, vendar je za njihovo uresničitev potrebno strokovno vodstvo, ki je sposobno obvladovati zapletena, večnacionalna okolja v skrajšanih časovnih okvirih.

3. Človeški kapital

Od nadarjenosti je odvisno, kako hitro se bodo ambicije spremenile v rezultate. Začasno upravljanje, medpanožno zaposlovanje in akademije notranjih zmogljivosti so vse bolj pomembni za to, kako sektor ohranja svoj zagon, ne kot vmesni ukrepi, temveč kot prava strateška orodja.

4. Tehnološka suverenost

Evropa vlaga v tehnologije, ki spreminjajo značaj vojskovanja, od kibernetske varnosti in umetne inteligence do brezpilotnih letal in avtonomnih sistemov. Zmanjševanje odvisnosti od neevropskih akterjev pri kritičnih zmogljivostih je usmeritev, ki je zdaj splošno sprejeta v vseh državah članicah.

5. Širša odpornost

Kot ugotavlja analiza obrambne pripravljenosti EU, ki jo je opravila družba KPMG, se bo obramba v letih 2030 razširila daleč prek bojišča na kibernetski prostor, dobavne verige in kritično infrastrukturo. Del odgovora bo tesnejše sodelovanje med javnimi institucijami, zasebno industrijo in civilno družbo.

Prihodnost evropske obrambe

Naslednjih 25 let evropske obrambe ne bo opredeljeval samo obseg naložb, temveč kakovost povezovanja sistemov javnih naročil, industrijskih ekosistemov, nacionalnih zmogljivosti in človeškega kapitala.

Obseg izziva je velik. Vendar so strateška volja, finančna zaveza in industrijske zmogljivosti za njegovo uresničitev prvič po eni generaciji resnično prisotne po vsej celini.

Za organizacije, ki delujejo v obrambnem sektorju ali v njegovi bližini, ta trenutek zahteva izkušeno vodstvo, ki lahko poveča obseg operacij, obvladuje zapletenost in deluje pod pritiskom prek meja, disciplin in vse hitreje v sektorju, ki doživlja strukturno preoblikovanje.

Preoblikovanje obrambe zahteva izvedbo

Obrambne organizacije po vsej Evropi se soočajo z vse večjim pritiskom za povečanje proizvodnje, posodobitev dejavnosti, krepitev dobavnih verig in pospešitev izvajanja programov. Medtem ko se financiranje in politična zavezanost povečujeta, ostaja odločilen dejavnik izvedba.

Obrambni proizvajalci, dobavitelji, vlagatelji zasebnega kapitala in javne ustanove vse bolj potrebujejo izkušene vodje, ki so sposobni voditi preobrazbo v kratkih časovnih rokih in ob visoki operativni zapletenosti.

Več informacij o obrambi najdete v našem Oddelek za obrambo.